Zakaj se bolj ne veselim, ko na cilj pridrvim?

Cilj … Včasih nekaj, proti čemur je oseba stremela in ji je dajalo moči ter tisto iskrico zagona, da ni zaspala, a se je pomikala naprej in rasla. Torej nekaj, kar so ljudje želeli, in, ko so do tja prišli, bili veseli.

A danes že dolgo ne živimo več v času, ko bi bili naši cilji povezani zgolj s preživetjem, ohranitvijo vrste in umirjenim ter morda umetniško navdahnjenim življenjem tistega časa vmes. Prav tako ti cilji, ob poplavi marketinga, izobraževanj in „izobraževanj“ ter raznih pogledov na svet in filozofij, velikokrat sploh niso več povezani z nami in našimi željami.

In če na stvar pogledamo povsem odprto ter brez vrednostnih sodb, lahko ugotovimo, da se je v bistvu temeljno spremenila narava ciljev. Danes živimo v času, kjer imamo večino osnovnih življenjskih potreb zagotovljenih že z rojstvom. No, to seveda na veliko žalost ni ravno enakopravno in pravično razporejeno po celem svetu, a to je že povsem druga zgodba in ostanimo rajši „ciljno usmerjeni“. Se pravi, v našem „razvitem“ svetu bi navezanost ciljev na osnovne potrebe v bistvu vodila v brezciljnost. In ravno zato je bilo treba področje ciljev temeljito prevetriti.

Vsaka oseba, ki hoče „nekaj več“, si mora sama definirati želje, cilje in poti do njih; skratka celoten paket. In ravno tu lahko nastopijo težave. Če bi do tega prišlo včasih, ko je bil najbližji sosed bolj oddaljen, kot danes najbližji „šoping center“, v „garaži“ pa je bil parkiran kvečjemu „mesnati“ konjiček z eno konjsko močjo ali pa so njegovo funkcijo prevzele kar naše, morda celo obute, noge, bi se taka oseba pač enostavno poglobila vase in v miru ugotovila, kaj želi.

Danes pa smo si neprimerno bliž… no, bolj povezani, in še pod nenehnim vplivom raznoraznih medijev, „liderjev“, idolov in podobnega. Hkrati hodimo v šolo ali službo in na razne organizirane oblike prostega časa, kjer velikokrat ne razmišljamo z lastnimi možgani, ampak zopet prevzamemo določeno vlogo in način razmišljanja oziroma delovanja. Istočasno pa se dandanes vse vse hitreje spreminja in povprečna oseba vse več časa namenja prilagajanju na trende, predvsem zaradi strahu, da ne bo česa zamudila ali, kaj hujšega, ne bo postala „outsider“. Pri tem pa, dokaj logično, zmanjka časa za samorefleksijo in upoštevanje samega sebe …

Verjetno ste že slišali star pregovor oziroma izjavo: „Včasih je treba stopiti korak nazaj, da lahko naredimo dva naprej“ oziroma v kateri izmed podobnih različic. No, kot kažejo trendi in „kazalniki“, nam, kot družbi, to še nekaj časa ne bo uspelo, saj se prerekamo tudi zaradi tako osnovnih stvari, kot sta varovanje okolja in definicija, kdo ima lahko koga rad in kdo ne, ampak, skoraj vsakdo lahko pri sebi najde čas, da se usede na kavč, zapre oči in preko vizualiziranega pogovora s samim sabo ugotovi, kdo sploh je in kaj v življenju želi. Ne potrebuješ veliko, v bistvu je takrat najbolje imeti okrog sebe čim manj, le temno in tiho sobico, ki jo napolnjuješ le ti.

Ugotovitve vas bodo morda presenetile, a v večini primerov, če so le družbeno in za bližnjo okolico sprejemljive, se izkaže, da je nanje dobro navezati tudi svoje želje, na njih pa seveda cilje. Pri tem pa se seveda ne pozabite o tako pomembnih zadevah pogovoriti tudi z ustreznimi bližnjimi osebami (partner, širša družina ipd.), razen če živite povsem sami, v tem primeru pa ste se že tako ali tako pogovorili z najpomembnejšo osebo. Vse skupaj namreč lahko sproži pravi pozitivni „domino efekt“.

Torej, da povzamem še za tiste bolj „tehnične“ duše, ki berete ta članek, najbolj si boste hvaležni, če bodo cilji, ki si jih zastavite v skladu z vašimi željami, te pa res povezane z VAMI, s tistim dobrim občutkom, ki ga občutite, ko stopite v stik s seboj – pa naj bo to na ravni lepih občutkov ali pa vidni (slika oziroma „film“ pogovora s seboj) ali slušni ravni (pogovor s seboj – če je kdo v bližini, je morda pametno razmisliti o pogovoru v mislih).

Sedaj pa le veselo na pot …

(Iztok)

 

PS: Če te zanima bolj poglobljena in ciljno usmerjena aktivnost z menoj, pa naj ti povem, da imam na voljo tudi prave coachinge, kjer uspešno združujem tehnike nevrolingvističnega programiranja, psihoterapije, soulworka ipd. in seveda lastne tehnike (tiste, ki sem jih spontano začel uporabljati pri svojih težavah, brez da bi se jih kje naučil, in so mi pomagale).

Ker je zunaj vroče, vročina pa s seboj prinese manj potrpežljivosti in kopico težav, imam za coachinge trenutno do konca julija poletno ceno 30 € (znižana iz 60 €) na eno srečanje. Če te zanima, odgovori na tole sporočilo, da se uskladiva.

Aja, srečanja običajno trajajo okoli 45-60 minut, prva ura pa traja nekaj dlje, ker morava v prvem (brezplačnem) delu najprej ugotoviti, za kakšno težavo gre in če se bova ujela pri skupnem delu – ta del je še brezplačen in, če ugotoviš, da se ne ujameva, nisi še pod nobeno obvezo, da morava nadaljevati z dejansko plačljivo uro coachinga.

 

PPS: Če si še nisi, si prenesi e-knjigo Zakaj ne dosegaš svojih ciljev in kako jih boš sedaj lažje (zadnja prenova 21. 6. 2019).